zgodba
Wang ima majhno restavracijo z rezanci v bližini puščave Jiayu Pass nedaleč od velikega Kitajskega zidu. Tam živi z ženo in osebjem. A življenje z Wangom je vse prej kot prijetno: misli predvsem nase in tako zaposleni na koncu meseca včasih ne prejmejo plače. Tiranovo nasilje trpi tudi njegova žena, kljub temu pa ima skrivno razmerje s sramežljivim kuharjem Lijem. Wangova žena nekega dne pri prodajalcu preprog kupi pištolo in jo spravi pri Liju. »Wang mora umreti,« pravi. Le tako bosta lahko srečna. Medtem natakar Zhao in policist Zhang povesta Wangu za ženino razmerje in za pištolo, skrito pri Liju. Wang Zhangu obljubi plačilo, če ta ubije ljubimca.
Predelava kultnega filma Krvavo preprosto bratov Coen izpod taktirke legendarnega kitajskega režiserja je postavljena v majhno restavracijo z rezanci sredi puščave.
iz prve roke
»Zanimivo se mi je zdelo vzeti film, resnično klasično delo ameriške kinematografije, in ga prirediti v tem zelo edinstvenem vzhodnjaškem ali kitajskem kulturnem kontekstu, ki je poleg tega še predmoderen. Menil sem, da bi se iz tega procesa radikalne poustvaritve izluščilo nekaj resnično novega, edinstvenega in neobičajnega. To je samo po sebi neke vrste kulturno sodelovanje med Vzhodom in Zahodom, zato sem čutil, da bi bil to zame zelo nenavaden in navdušujoč projekt.«
Zhang Yimou, režiser
portret avtorja
Zhang Yimou je rojen leta 1951 v Xianu, Kitajska. Med kulturno revolucijo je bil prisiljen prekiniti študij, pozneje pa je bil za vpis na pekinško filmsko akademijo prestar, zato je diplomiral na oddelku za fotografijo. Leta 1988 je z Rdečim klasjem zmagal na festivalu v Berlinu in kitajskemu filmu odprl vrata na Zahod. Od tedaj je vodilno ime novega kitajskega vala, saj je z vsakim filmom osvajal najvišje festivalske nagrade. Je pripadnik tako imenovane »pete generacije« kitajskih režiserjev, kamor poleg njega sodijo še Chen Kaige, Tian Zhuangzhuang in Zhang Junzhao. Če so bili njegovi zgodnejši filmi – tudi pri nas predvajani Rdeče klasje (Hong gao liang, 1987), Dvigni rdečo svetilko (Da hong deng long gao gao gua, 1991), Niti eden manj (Yi ge dou bu neng shao, 1999) in Pot domov (Wo de fu qin mu qin, 1999) – tankočutne, socialno ozaveščene in realistične drame, ga je pred desetletjem zaneslo v manj politične, bolj ekstravagantne, žanrske vode; zdaj žanje priljubljenost množic s tehnično brezhibnimi izdelki tipa Heroj (Ying xiong, 2002) in Hiša letečih bodal (Shi mian mai fu, 2004).
kritike
»Precej vpitja je tudi v edinem letošnjem kitajskem predstavniku, v črni komediji Ženska, pištola in špageterija. /…/ Režiser Zhang Yimou se je odločil predelati klasiko Krvavo preprosto bratov Coen in jo umestiti v kitajski srednji vek, tja nekam v hribovito, rdečo puščavo Jiayu Pass blizu kitajskega zidu. Predelava je pisana, vizualno bleščeča in precej zvesta izvirniku.«
Matjaž Juren, Radio Študent
»Režiser Heroja in Hiše letečih bodal se je lotil predelave filma bratov Coen. A je treba še kaj dodati? Da: noodle shop ni špageterija, ampak naj bo.«
Igor Harb, MMC RTV SLO
»Posnet v širokem formatu in zasičen z barvami je Ženska, pištola in špageterija zagotovo vodilni kandidat za najbolj vizualno osupljivo, s krvjo prepojeno burlesko, vse od kar je Polanski posnel Ples vampirjev. /…/ Predstavljajte si odtrgano komedijo, ki jo režira Sergio Leone, naphano z borilnimi veščinami in predvajano z dvojno hitrostjo.«
Jim Emerson, RogerEbert.com
»Vsi tisti, ki se jim je Krvavo preprosto, eleganten prvenec bratov Coen iz leta 1984, zdel premalo smešen za črno komedijo, se bodo grizli v jezike ob tejle svetoskrunsko smešni kostumski priredbi. Če ste mislili, da je precej nepriročno biti prešuštni morilec v svetu bratov Coen, samo počakajte na tale film noir, umeščen nekam v staro Kitajsko, kamor je pištole treba šele uvoziti.«
Edmund Lee, Time Out Hong Kong
»Zhangu Yimou, veliki kitajski auteur (Junak, Hiša letečih bodal, Živeti, Dvignite rdečo svetilko), režiser otvoritvene slovesnosti na olimpijskih igrah v Pekingu, /…/ rimejk mestoma prelepi s pekinško opero, nemim filmom, patetičnimi kostumi, bujnimi stilizacijami in obešenjaško komedijo.«
Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Z nekaj zadnjimi filmi, kot so bili na primer Heroj, Hiša letečih bodal in Prekletstvo zlate vrtnice, je kitajski režiser tako imenovane pete generacije, danes 60-letni Yimou Zhang (že s svojim prvencem Rdeči sorgum je leta 1988 osvojil berlinskega zlatega medveda), postal tako rekoč zaščitna znamka filma kot užitka. Torej ne le ugodja, ki mu tako in tako služi večinska filmska produkcija (danes vse bolj v smislu ugajanja vsakršni korektnosti), marveč prav užitka, kolikor ta implicira neko prekoračenje, zamajanje meje, sprevrnitev konvencije, ‘dotik nemogočega’. Pri Zhangu je to videti predvsem kot prekoračenje ali širjenje mej vizualnega spektakla v ‘ekscesno’ razkošje barv, kostumov, osupljivih akcijskih prizorov z ‘letenjem po zraku’, tako skoraj v dobesednem pomenu (na primer v Hiši letečih bodal, kjer se cesarjevi vojaki, ki zasledujejo begunca v bambusovem gozdu, kot kakšne ptice roparice poganjajo z veje na vejo), kakor tudi v metaforičnem, v katerem je videti, kot da bi sam film želel poleteti ‘v zrak’, se odtrgati od tal vsakršnega realizma in doseči območje ‘čiste čarobnosti’ (v tem pogleduje zhangovska estetika nedvomno eden izmed vrhuncev tiste težnje oziroma tradicije, ki seje z Méliesom začela že ob samem nastanku filma kot narativno-reprezentacijske umetnosti). Obenem pa te Zhangove spektakelske mojstrovine niso le formalistično-estetske bravure, marveč so tudi neke vrste ‘zgodovinske lekcije’, ki nam govorijo, da se ‘kralja ne ubije’ (Heroj, Prekletstvo zlate vrtnice), naj bo še tako krivičen in še takšen tiran, kar je prav nasprotno od evropske revolucionarne zgodovine, ki seje v Franciji začela z regicidom. /…/
Prav mikavno bi bilo popisati vse vizualne in zvočne domislice v filmu Ženska, pištola in špageterija, toda ostanimo pri ‘bistvenem’. To pa je, da se v tej komediji, naj je videti še tako ‘lunatična’, klovnovska, ‘šašava’, nadrealistična, burleskna in naj so nekateri njeni liki še tako karikirani in stripovski, vendarle odigravajo tako resne reči, kot so naslednje: edini storilec zločinskih dejanj je prav sam Zakon oziroma njegov policijski predstavnik, ki je v službi špagetarijskega gospodarja in svojega pohlepa; špagetarijski ‘proletariat’ je bojazljiv in bebav oziroma pobebavljen od eksploatacije (koreografiran prikaz virtuozne priprave testa za špagete je prav dokaz, kako je eksploatacija že razvila proizvajalske sposobnosti kuhinjskih delavcev), ko pa se poskuša v ‘revoluciji’ (gospodarju ukrade neplačane mezde), je poražen in umorjen. Toda špagetarijski ‘proletariat’ še niti ni tako zatirana figura, kot je ženska, sama gospodarjeva žena, ki jo je gospodar kupil kot kakšno surovino za špagete in z njo ravnal slabše kot z živino. In velik del zhangovske filmske ‘magije’ služi prav temu, da ta ženska vse preživi.«
Zdenko Vrdlovec, Dnevnik