zgodba
Štiriintridesetletni Daniel je prvi Evropejec z Downovim sindromom, ki mu je uspelo diplomirati. Zaposli se kot socialni delavec v Sevilli, kjer spozna svobodomiselno sodelavko Lauro. Daniel in Laura se hitro spoprijateljita, kar vzbudi pozornost njunih sodelavcev in družin. Edinstveno razmerje se zaplete, ko se Daniel v Lauro zaljubi. Uporniški duši se ne uklonita nobenim družbenim normam; oba najdeta prijateljstvo, pa tudi ljubezen, kakršne poprej še nista poznala.
Zakaj bi bil rad normalen?
iz prve roke
»S Pablom Pinedo sva se prvič seznanila v Sevilli, potem ko sva sama že posnela kratek film o mentalnih omejitvah in Downovem sindromu. Ko sva slišala Pabla govoriti, nama je postalo jasno, da je obenem unikaten in prav tak kot vsi drugi. Ganila naju je njegova očitna osamljenost. Zdelo se je, da hkrati obstaja v dveh svetovih: v svetu mentalne omejenosti in tako imenovanem normalnem svetu. Nahajal se je na nikogaršnji zemlji. Tako se je rodil Daniel, Pablov nadomestni jaz. Ena izmed značilnosti Downovega sindroma je tudi težavnost pri uklanjanju družbenim pravilom. Zato se nama je zdelo, da bo idealno partnerko za Daniela lahko predstavljala uporniška ženska. Takoj, ko sva govorila z Lolo Dueńas, nama je bilo jasno, da premore vse, kar je potrebno za takšno vlogo. Že po nekaj srečanjih se je rodil lik Laure. Najin naslednji korak je bil napisati scenarij, kar sva morala narediti, ne da bi zares poznala Pabla. Pri tem delu naju je vodila predvsem intuicija.«
Álvaro Pastor, Antonio Naharro, scenarista in režiserja
»Kar me pri filmu Jaz bi tudi navdaja z resničnim ponosom, je njegova odločna uprtost v širjave, kamor sicer naše oči ne sežejo. V prostore, kjer živijo ljudje, katerih življenj zares ne razumemo; njihova življenja niso tako vidna in potrebujejo več starševske skrbi ali več staršev. Ta film, otok zase, natanko ve, o čem govori; to počne skozi prvoosebno pripoved ter nas tako še bolj približa tistim, ki so bili rojeni z enim kromosomom več. Pred nas razgrne realnost in jo oplemeniti z magijo razumevanja. Popelje nas na pot čudovitih podrobnosti in čudovitih situacij. Gre za ljubezensko zgodbo na dveh ravneh; lahko bi ji rekli tudi zvarek. Ni ga lahko skuhati. Začneš z zelo malo sestavinami v loncu in neverjetnim pogumom, dokler ne dosežeš končnega učinka. Na koncu filma se naučimo dvojega: naučimo se, kako ljudje z Downovim sindromom ljubijo, in naučimo se, kako ljubiti njih. Ljudje z Downovim sindromom so navznoter radoživo kompleksni, prav tako navzven. Vsi vemo, da gre za najbolj iskrene in odprte ljudi na svetu. Imajo svoj smisel za humor, pogosto povezan z določeno nežnostjo. V tem filmu jim je dovoljeno, da se svetu predstavijo takšni, kot so, brez manipulacij.«
Julio Medem, producent filma
portret avtorjev
Álvaro Pastor se rodi leta 1972 v Madridu. Šola se kot scenarist, filmski režiser in igralec, za nameček študira tudi glasbo. Zrežira pet kratkih filmov, za katere prejme več kot štirideset mednarodnih nagrad. Antonio Naharro se rodi leta 1968 v Albaceteju. Študira filmsko igro. Jaz bi tudi je celovečerni prvenec obeh avtorjev.
o filmu so povedali
»Jaz bi tudi je prisrčen film o vsakdanjem življenju izjemnih ljudi. Govori o ljudeh, ki nosijo nalepke; te jim zaradi predsodkov, strahu in nevednosti onemogočajo, da bi živeli, kot zmorejo in znajo, kot bi si želeli. Gre za človeka, ki ima nalepko osebe z Downovim sindromom. Za ljudi s to nalepko je dolgo veljalo, da se ne morejo naučiti niti brati, zdaj pa jih je že več končalo fakultetni študij. Tudi junak tega filma. A to ni dovolj. Četudi ima službo, razumevajoče starše, ki ga podpirajo, in povsem razvejeno družabno življenje, tudi on trči na zidove nevidnega geta, ki ga vzpostavlja njegova nalepka. Seveda je v ospredju zgodba o ljubezni, o ljubezni, ki gre čez meje. O ljubezni, ki je, podobno kot vse resnične ljubezni, neuresničljiva. Ljubezen kot prisrčno in toplo srečanje med dvema, ljubezen, ki jima jemlje in hkrati daje moč biti človek. Ne zgolj en do drugega, tudi do drugih ljudi. Ljubezen, ki jo obsojajo (na neuspeh), zmore dati moč postati človek. Junaka filma razumeta prepovedi, ki so jih deležni drugi, pomagata drugemu paru premagati meje, hkrati pa premagata meje v razmerjih do svojih staršev in na koncu tiste, ki so med njima.«
Vito Flaker
»Odločanje za ogled filma, v katerem je nosilni lik zgodbe mentalno motena oseba, skoraj vedno prinaša nekakšno neugodje: ne samo zato, ker se zavedamo, da se je avtor s tem odpravil po nevarni poti, kjer mu na eni strani grozi zdrs v pretirano pieteto in pomilovanje usode protagonista, na drugi pa nezadostna senzibilnost za ‘drugačnost’ sveta, v katerega vstopa, temveč tudi zato, ker se že vnaprej izključi možnost identifikacije s protagonistom zgodbe. Tokrat pa so tovrstni pomisleki odveč, saj Jaz bi tudi, prvenec španskega režiserskega dvojca, ki je zanj prejel že skoraj nepregledno množico festivalskih nagrad, ruši tako predsodke, ki jih imamo pred tovrstnimi deli, kot stereotipne predstave o mentalno motenih osebah. Pastor in Naharro domiselno in posrečeno, prek forme romantične komedije, pokažeta, kako glavni problem mentalno motenih oseb ni njihova bolezen (tu konkretno Downov sindrom), ampak družbena percepcija te – tudi tistih, ki ‘razumejo’.«
Denis Valič, Pogledi
»Jaz bi tudi je /…/ sproščen, a tudi trpek vizualni izsek iz Danielovega oziroma Pablovega vsakdana, ki se v ožjem družinskem kot tudi v širšem okolju neprestano sooča s krivičnimi diskurzi t.i. večinske kulture. /…/ Četudi bi filmu lahko očitali, da z estetskega vidika pravzaprav ne prinaša ničesar izrazito novega in da marsikdaj prepisuje (uspešne) vizualne rešitve že videnega, smo priča nalezljivo posrečenemu svetlobnemu zapisu, ki mu uspe tematizirati nekatere ključne vidike osrednje tematike. Njegova dragocenost tako ni le v tem, da si ne jemlje pravice, da bi o Danielu govoril on (film), temveč izpoved prepusti Danielu oziroma Pablu Pinedi. Ta je namreč tisti, ki osrednjemu liku vdihne pristnost, s čimer pa tako rekoč postane osrednji gibalec filma, konec koncev pa tudi njegov rešitelj, saj mu skozi tovrsten tip ekranizacije omogoči, da ne pade v klišejsko reprezentacijsko past. Pablo Pineda namreč sam odmerja gledalčev pogled, saj ga vodi po svojem, pogosto osamljenem vsakdanu, pri čemer gledalcu, prek različnih življenjskih situacij, zlasti pa skozi ljubezensko razmerje z Lauro (odlično Lolo Dueńas), izpoveduje zgodbo prezrtih in izključenih, ki si v neskončno zamotanih meandrih krivičnih družbenih diskurzov le želijo biti.«
Nina Cvar, Ekran
»Navdihujoč filmski biser /…/ poskrbi za nekaj najlepših in spontano prikupnih ljubezenskih prizorov kadarkoli ujetih na filmski trak. /…/ Oda drugačnosti in posameznikovi moči, da preseže omejitve, ki mu jih nadenejo pričakovanja okolice, s tem pa navdihujoč film, ki razpira oči.«
Matic Večko, Premiera
»Netipična drama gledalca pošteno nasmeji in ga napolni z energijo, filmska javnost pa jo označuje kot eno prijetnejših presenečenj lanskega leta.«
Maja Gorec, Dnevnik
»Marsikdo bi pomislil, da film v ospredje postavlja downov sindrom, zamahnil z roko in se odpravil gledat kaj ‘lahkotnejšega’. A s tem bi zaudil pristno ljubezensko zgodbo, odlično posneto iz roke, s čudovitimi liki, ki se ne uklonijo družbenim normam.«
Igor Harb, Nedelo
»‘Normalnost’ je motnja. Hendikep. Bolezen. In seveda – ‘normalnost’ je bolj nevarna od ‘abnormalnosti’, kot je Downov sindrom. Španski film Jaz bi tudi je himna drugačnosti, ki pušča vrata na stežaj odprta. Vljudno vabljeni. ZA«
Marcel Štefančič, jr. Mladina
»Prava zagata torej ni to, da imaš nalepko duševno zaostale osebe, ampak to, da sploh nimaš nobene nalepke. Jaz bi tudi načne kar nekaj težkih tem, a se jih loti z živahnostjo in avtoironijo, ki ustrezata njegovemu osrednjemu liku. Ne gre sicer za kak značilen ‘feel-good’ film, naivno pravljico, ki bi konec zapečatila s poročno torto, a se konča z dovolj pozitivno noto, da boste iz kina odšli z nasmeškom na obrazu.«
Špela Barlič, Pogledi
»Avtorji filmov, podrejenih angažmaju v zvezi z manjšinskimi ali marginaliziranimi družbenimi skupinami, se izpostavljajo dvojnemu tveganju. Najprej, zapriseženosti družbenemu aktivizmu lahko žrtvujejo estetske plati svojih filmov; nasprotna nevarnost pa je, da skupine, ki jim želijo pomagati, z zgrešeno estetizacijo še bolj izpostavijo kot nekaj nezdružljivega z normalnim svetom. Pričujoči film se tem čerem mojstrsko izogne. /…/ Pretanjen, inteligenten in topel prikaz /Danielovega in Laurinega/ dvorjenja je sprva resda osnovan na pristopu, ki ljudi z downovim sindromom učlovečuje s poudarjanjem njihovih povsem običajnih potreb in želja. A Naharro in Pastor se še pozorneje posvetita neki mnogo bolj prevratniški strategiji. Laura je tako zaznamovana s svojo preteklostjo in – skupaj z bedaki in čustvenimi invalidi, s katerimi spi – tako brezupno disfunkcionalna v svoji sedanjosti, da je v srčiko glavne pripovedne zagate porinjena v enaki meri ali pa še bolj kakor Daniel. »Jaz bi tudi,« je na prvi posluh Danielova tožba po ljubezni in sprejetosti, še bolj primerno pa je, če jo pripišemo njegovi zatravmirani izvoljenki. Film nas k likom tako pritegne, da zgodbi zvesto sledimo, kamor koli nas popelje, ter razpoloženjske odtenke zadeva in razločuje tako natančno, da ga povsem ustrezno zajema naslednja besedna zveza: udejanjeno zmagoslavje. Ocena: 5«
Dušan Rebolj, Slovenske novice
»Očarljiv, pristen in zabaven romantični film /…/ odlično posnet, pogosto z uporabo ne najbolj običajnih kadrov, ki učinkovito postavijo gledalca v sredo dogajanja in približajo čustvene epizode likov. Tako Dueñasova kot Pineda se izjemno izkažeta, nikakor pa ne gre prezreti vseh stranskih likov in njihovih zgodb, ki se mojstrsko prepletajo z osrednjo romanco in jo dopolnjujejo. Rezultat je film, ki je veliko več kot vsota vseh ključnih elementov, saj deluje prav na vseh ravneh.«
Igor Harb, Vikend
»‘Drugačnost’ je, podobno kot pri ostalih marginaliziranih oziroma problematičnih skupinah, predvsem stvar percepcije, ukoreninjena je v ljudeh in predsodkih, ki obkrožajo bolnike s kromosomsko motnjo, zato lahko za največji dosežek pričujočega filma štejemo prav neobremenjeno, razmeroma sproščeno in nepietetno obravnavo družbeno nesprejemljivega razmerja med Lauro in Danielom. Filmski svet z izjemo specializiranih dokumentarcev temu fenomenu doslej ni posvečal pretirane pozornosti, čeprav je od nekdaj rad razbijal tabuje ter prispeval k promoviranju strpnosti in razumevanja; praviloma je bil najmanj uspešen v žanru melodrame in najbolj v dobro zastavljeni realistični ljubezenski zgodbi, sploh kadar je obravnaval razmerje med zdravimi in duševno motenimi osebami, najsi jih je v Cassavetesovih filmih upodabljala Gena Rowlands ali v pričujočem Pablo Pineda, prvi španski bolnik z Downovim sindromom in univerzitetno izobrazbo, že dalj časa izpostavljena javna oseba, ki v principu igra samega sebe. Naharru in Pastoru uspe celo duhovita inverzija Danielovega ‘problema’; najprej z elementi nervozne romance med Lauro in Danielom, nato še s posrečenim slikanjem Laurine vsakodnevne disfunkcionalnosti in raztresenosti, s čimer skušata izničiti stereotipno dojemanje vsakdanje racionalnosti in stabilnosti normalnih oseb kot tudi nezanesljivosti in težavnosti ‘drugačnih’.«
Simon Popek, Delo