Danes je blagajna odprta od 10:00 do 21:00 (odprto še 2 uri, tel: 01 239 22 17).

Projekcije filma

četrtek, 22. 03. 2018 / 20:00 / Dvorana

Festival frankofonskega filma / Premiera

od 22. marca 2018

Ismaelovi duhovi Les fantômes d'Ismaël

Arnaud Desplechin / Francija / 2017 / 135 min / francoščina

Projekcije filma

četrtek, 22. 03. 2018 / 20:00 / Dvorana

Festival frankofonskega filma / Premiera

Arnaud Desplechin virtuozno preplete različne pripovedne niti v hipnotično, impulzivno in večplastno zgodbo o režiserju, ki ga preganjajo duhovi iz preteklosti.

režija Arnaud Desplechin, scenarij Arnaud Desplechin, Julie Peyr, Léa Mysius, fotografija Irina Lubtchansky, montaža Laurence Briaud, glasba Grégoire Hetzel, produkcija Pascal Caucheteux, igrajo Mathieu Amalric, Marion Cotillard, Charlotte Gainsbourg, Louis Garrel, Alba Rohrwacher, László Szabó, Hippolyte Girardot, distribucija v Sloveniji FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade Otvoritveni film – Cannes. Nominacija za nagrado lumière za najboljšo fotografijo in glasbo. Nominacija za nagrado Louisa Delluca za najboljši film. München. Moskva. Helsinki. CPH PIX. Vancouver. New York. Viennale.

IMDb

Fotografije

zgodba
Ismael Vuillard je režiser. Ravno je sredi filma o Ivanu, nenavadnem diplomatu, ki ga je navdihnil njegov brat. Skupaj s tastom in mentorjem Bloomom Ismael še vedno žaluje za ženo Carlotto, ki je pred dvajsetimi leti brez sledu izginila. Vseeno pa si je nedavno ustvaril novo življenje s Sylvio. A nekega dne se Carlotta vrne od mrtvih …

Arnaud Desplechin virtuozno preplete različne pripovedne niti v hipnotično, impulzivno in večplastno zgodbo o režiserju, ki ga preganjajo duhovi iz preteklosti. Otvoritveni film festivala v Cannesu.

iz prve roke
»To je portret Ivana, diplomata, ki potuje po svetu, ne da bi karkoli razumel. Portret Ismaela, filmskega režiserja, ki potuje skozi življenje, in tudi on prav nič ne razume. To je zgodba o ženski, ki se vrne od mrtvih. In tudi vohunski film … Pet filmov, stisnjenih v enega – kot Pollockovi ženski akti. Ismael postaja ves blazen – in z njim poblazni tudi scenarij. Pa vendar v svojem podstrešju Ismael skuša držati skupaj vse niti zgodbe.

Prijatelju sem projekt opisal takole: ‘Mislim, da sem iznašel kup pripovednih krožnikov, ki jih bom treščil ob platno. Ko bodo vsi razbiti, bo film končan.’ Potlač, preobilje zgodb … In zakaj sem moral zdrobiti vse te zgodbe? Ker so se iz črepinj rodile tri ženske. Ljubljena ženska, spomin na izgubljeno žensko in prebrisana prijateljica. Te zgodbe sem žrtvoval zanje.

Skozi vse pripovedne vijuge je bila naša naloga govoriti jasno in odkrito. Hotel sem, da vsak prizor deluje surovo, brutalno. Kot udarec, ki se mu gledalec ne more izogniti. V preteklosti se mi je pogosto zdelo nujno navajati svoje filmske reference. Pri Ismaelovih duhovih sem se moral znajti sam, čeprav živim obkrožen s filmi, ki jih imam rad. Nekateri veliki filmi so me zviška motrili: [Fellinijev] Osem in pol, [Resnaisov] Providence … Videl sem jih že stokrat, globoko jih cenim, a mi niso bili v nikakršno pomoč. Kot je Truffaut pisal Catherine Deneuve: ‘Ne smemo misliti, da bomo posneli mojstrovino. Poskusili bomo narediti film, ki se bo zdel živ.’ Mislim, da so te tri ženske žive. Mislim, da je Bloom, ki se spopada s starostjo, prav tako živ. Če je Ivan melanholičen, nekakšen ‘idiot’ naravnost iz Dostojevskega, pa je Ismael, z vsemi svojimi napakami, živ človek. In Sylvia je tista, ki ga nauči živeti.

/…/ Ves film povzemajo besede lika, ki ga igra Charlotte: ‘Življenje se mi je zgodilo.’ Nepopolno, nepričakovano in včasih kruto življenje, kot lik Marion Cotillard. Zmedeno življenje, kot lik, ki ga uteleša Mathieu Amalric. Ali pa tisto, ki ga živi mladenič v podobi Louisa Garrela, ki se odpre in zacveti med potovanji po svetu. Zdi pa se mi tudi, da vse pove zadnja replika v filmu: Več, več, več.’ Več življenja, več zgodb, več seksa, več ljubezni, več kaosa.«
– Arnaud Desplechin

portret avtorja
Arnaud Desplechin (1960, Roubaix, Francija) je študiral na pariški filmski šoli IDHEC (danes Fémis), kjer je leta 1984 tudi diplomiral. Na začetku filmske poti se je uveljavljal kot direktor fotografije, pod močnim vplivom Alaina Resnaisa in belgijskega pisatelja Jeana Raya pa je posnel tudi tri kratke filme. Leta 1991 je zrežiral srednjemetražni prvenec La Vie des morts. Film je močno odmeval; prejel je prestižno nagrado Jean Vigo, ki jo v Franciji podeljujejo kratkim filmom, in bil prikazan na festivalu v Cannesu. Že v La Vie des morts je nastopil niz igralcev, s katerimi je Desplechin uspešno sodeloval tudi pozneje: to so Marianne Dénicourt, Emmanuelle Devos, Emmanuel Salinger in Thibault de Montalembert. Komaj leto kasneje je Desplechin po scenariju Pascale Ferran (danes najbolj znane kot avtorice razvpitega filma Lady Chatterley) posnel svoj celovečerni prvenec Mrtva straža (La Sentinelle,1992), v katerem so poleg omenjene zasedbe nastopila še tri pomembna imena francoske kinematografije: Mathieu Amalric, Chiara Mastroianni in Lászlo Szabó. Jedro Desplechinove igralske družine, ki z njim ostaja vse do danes, je bilo tako zaključeno. S svojim naslednjim filmom Kako sem se prepiral … moje spolno življenje (Comment je me suis disputé… (ma vie sexuelle), 1996) je Desplechin prvič prestopil prag glavnega tekmovalnega programa v Cannesu, kjer je film odjeknil kot bomba. Za avtorja se je začela resno zanimati prestižna revija Cahiers du cinéma, nekateri kritiki pa so zavoljo režiserjevega pečata, ki so se ga trudili posnemati tudi številni drugi, začeli govoriti kar o Desplechinovi generaciji v francoskem filmu. Nihče seveda ni presegel njegovega sloga, ki ga zaznamuje na videz kaotično mešanje melodramatskih, tudi žanrskih vzorcev s skrajnim realizmom in hiter, razdrobljen način pripovedovanja zgodb, posejan z brechtovskimi trenutki samorefleksije. V nadaljevanju kariere je vsak nov avtorjev film obveljal za velik praznik francoske kinematografije, ki mu je omenjeni Cahiers du cinéma pogosto posvečal kar cele številke. Z Esther Kahn je Desplechin leta 2000 posnel svoj prvi angleško govoreči film ter tako dokazal, da njegov mojstrski dotik ni vezan na materin jezik. Film se kaže tudi kot priklon Françoisu Truffautu, predvsem zaradi motiva odraščanja, ki mu je Truffaut posvetil lep kos svoje kariere, po drugi strani pa je tudi pokojni mojster nekaj svojih najbolj markantnih del ustvaril v Angliji. Kralji in kraljica (Rois et reine, 2004), veličastna melodrama, je predstavila Desplechina na vrhuncu moči, zato je toliko bolj neverjetno, da je Božična zgodba (Un conte de Noël, 2008), ki tako po dinamičnem slogu kot motivu družinskih skrivnosti pokriva sorodno področje, avtorjev domet še podaljšala in izpilila. Nič manj epsko zastavljena nista bila filma, ki ju je Desplechin posnel vmes: s svojo eksperimentalno naravo se Léo, en jouant ‘Dans la compagnie des hommes’ (2003) – pripoved se brezšivno sestavlja iz ‘dejanskih’ filmskih posnetkov in posnetih vaj z igralci – kaže kot zakulisje Desplechinovega mojstrskega dela z igralci, L’Aimée (2007), ljubeč dokumentarec o avtorjevi lastni družini, zlasti očetu, pa namiguje na korenine njegovega zanimanja za družino, tudi v širšem pomenu besede kot skupnost, ki je po sili razmer pahnjena v iskanje skupnega jezika. V Kinodvoru smo si nazadnje lahko ogledali avtorjev sedmi celovečerec Jimmy P.: Psihoterapija prerijskega Indijanca (Jimmy P: Psychotherapy of a Plains Indian, 2013), v katerem sta glavni vlogi indijanskega vojnega veterana in njegovega zdravnika, antropologa in psihoanalitika Georgesa Devereuxa, odigrala Benicio Del Toro in Mathieu Amalric. Za dramo Trois souvenirs de ma jeunesse, ki razkriva predzgodbo njegovega prelomnega filma Kako sem se prepiral … moje spolno življenje (2015), je Desplechin prejel cezarja za najboljšo režijo in nagrado SACD v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev. V svojem zadnjem celovečercu Ismaelovi duhovi, ki je odprl lanski festival v Cannesu, Desplechin že sedmič sodeluje z igralcem Mathieujem Amalricom.

kritike
»Zgodba Ismaelovih duhov je zapleten labirint, ki spretno preskakuje med različnimi lokacijami in deželami, med preteklostjo in sedanjostjo ter med zgodbami in zgodbami v zgodbah. /…/ Večplastni scenarij je prava zakladnica referenc na teme ter celo like iz nekaterih velikih klasik in Desplechinovih lastnih filmov, pa tudi internih šal o režiserjevem življenju in ožjem krogu /…/. Ismaelovi duhovi se nazadnje izkažejo za študijo o tem, kako naše identitete ves čas oblikujejo zunanje sile, ki bodo morda vedno ostale zunaj našega nadzora, pa naj si še tako prizadevamo – včasih neuspešno – ostati uravnovešeni.«
– Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter

»Desplechin pogosto omenja svoj dolg psihoanalizi in zlasti Lacanu, a še nikoli se ni drznil potopiti v skrivnosti psihe tako globoko kot tu. /…/ Režiser se nedvoumno sklicuje na Joyceovega Uliksesa. Ta implicitna primerjava, čeprav strašansko neskromna, ni povsem neupravičena. S svojim širokim naborom likov, neprestano menjajočimi se ravnmi realnosti ter preobiljem citatov in namigov je film neizogibno preobložen in nepovezan. A že zaradi samega obsega in ambicije, pa tudi velikopoteznosti izvedbe, so Ismaelovi duhovi – tako kot Ulikses – hipnotično delo, v katerem se je neskončno zabavno izgubiti. To je tudi film, ki si ga je treba ogledati večkrat, da bi lahko v celoti dojeli in cenili njegove številne užitke in plasti.«
– Giovanni Marchini Camia, The Film Stage

»Ismaelovi duhovi izžarevajo sproščenost in intimnost režiserja, ki do potankosti pozna svoje like, ter drznost in zanos ustvarjalca, čigar stvaritve so še vedno polne presenečenj – celo zanj samega. Če protagonistko imenuješ Carlotta in si prisvojiš glasbo Bernarda Hermanna, je zate bolje, da to počneš z zanesljivo roko. Desplechin s pomočjo odlične zasedbe ter včasih resne, včasih smešne zgodbe, ki se nikoli ne upočasni ali postane predvidljiva, več kot izpolni pričakovanja.«
– Lisa Nesselson, Screen Daily

»To je film, v katerem like skozi življenje vodi srce. Intuitivno se pomikajo skozi situacije ter razumejo, da je nemogoče napovedati vzrok ali učinek. Desplechin snema film na podoben način. Skakajoč med časovnimi linijami, temami in perspektivami pred nami razgrinja čustva, ne da bi ga kaj dosti skrbelo, kam sploh peljejo. /…/ Zdi se, da Desplechinovi filmi svojo energijo črpajo ravno tako iz poezije in glasbe kot iz literature in filmske zgodovine. /…/ Pod vsem tem se skriva žalostinka o bridkosti staranja in občutku, da se lahko – čeprav še vedno dihaš – odločiš nehati živeti in ljubiti.«
– David Jenkins, Little White Lies

»Kompilacija, v kateri se Desplechinove eksegeze srečajo s tisoči referenc na njegove prejšnje filme, a ki jo režiser kljub temu osveži z novim duhom – bolj zabavnim, včasih celo ‘komičnim’, nekakšnim odmaknjenim pogledom na konflikt med mrakom človeških polj sil ter čustvi, kar je znal vedno sijajno prikazati skozi instinktivne izbruhe, ki kljubujejo intelektualnosti njegovih del.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa

»Desplechinove filme so vedno naseljevali duhovi. V njih srečamo duhove zgodovine (v Mrtvi straži); tiste bolj intimne, iz družinskega romana (v filmu L’Aimée, čudnem dokumentarcu o spominih na režiserjevo babico); a tudi filmske duhove. /…/ Ta vrtinec zgodb se izkaže za posebno vznemirljivega in priča o ustvarjalcu, ki do popolnosti obvlada svoj poklic; pred sabo imamo navdušenega raziskovalca ljubezenskih čustev in človeških šibkosti, skrivnostnosti žensk in zbeganosti moških. Film kipi od idej, scenarističnih domislic in mizanscen. Stilistični prebliski frčijo z vseh strani in držijo gledalca v neprestani napetosti, nekje med smehom, nelagodjem in vznemirjenjem. /…/ Režiser – mojster kaosa, ki ga projicira na platno – spaja /…/ avtofikcijo in melodramo ter burlesko in vohunski film. Navdihuje se tudi pri Pollockovem slikarstvu, omenjenem v nekem dialogu. Ta želja po združevanju različnih zgodb razkrije temo ljubezenskih in družinskih vezi, ki je v srcu filma.«
– Olivier Père, Arte

»’Zaradi vas sem si izmislil duhove, ki jih bom moral narediti resnične.’ Ne vemo, ali je de Sadov nagovor cenzorjem Desplechinu služil kot navdih, a v tem filmu je gotovo nekaj iz markizovih besed: mešanica ponosa in grožnje, obarvana s perverzno željo, da bi njegovo fantazijo ogrozil vznemirjujoč obisk.«
– Joachim Lepastier, Cahiers du Cinéma

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Človek delfin Dolphin Man

Lefteris Charitos

nedelja, 18. 02. 2018 / 18:00 / Mala dvorana

Dokumentarec o življenju in zapuščini Jacquesa Mayola, pionirja prostega potapljanja, ki je navdihnil kultni film Velika modrina.

Druga stran upanja Toivon tuolla puolen

Aki Kaurismäki

nedelja, 18. 02. 2018 / 19:00 / Dvorana

Finski velemojster absurdnega humorja Aki Kaurismäki (Le Havre) z zgodbo o nepričakovanem prijateljstvu med sirskim beguncem in finskim gostincem zada še en duhovit udarec neusmiljeni birokraciji, s katero sodobna Evropa sprejema prosilce za azil. Srebrni medved za najboljšo režijo na Berlinalu.

Demokracija Democracy – Im Rausch der Daten

David Bernet

nedelja, 18. 02. 2018 / 20:00 / Mala dvorana

Kako evropske državljane zaščititi pred zlorabo njihovih osebnih podatkov v komercialne namene? Demokracija nas popelje v zakulisje evropskega zakonodajnega postopka: od prvega osnutka, preko rekordnih (skoraj štiri tisoč!) predlaganih sprememb, pa vse do novega zakona o varstvu podatkov.