Kurja polt 2018: Okužba, poguba in prekletstvo! Kultni film v nacionalnem kontekstu
Pojem kultnega filma se na vse pretege izmika enostavni definiciji. Tako različni in časovno oddaljeni filmi, kot so The Rocky Horror Picture Show (1975), El Topo (1970) in Mamma Mia (2008), so v tem ali onem trenutku služili kot primeri kulta. Razlike med temami, ki jih obravnavajo – in načini, na katere to počno –, lepo ilustrirajo, kako nejasna je narava tega koncepta. Na kaj naj se torej osredotočimo, ko skušamo definirati to izmuzljivo filmsko zver, imenovano kultni film? Eden od možnih pristopov je, da v kultnem filmu prepoznamo izraz specifičnih nacionalnih oblik filmskega ustvarjanja. Letošnja konferenca bo skozi tri predavanja razprla vpogled v tri skrajno različne nacionalne kontekste: italijansko žanrsko kinematografijo 70. in zgodnjih 80. let, ki je odločno stavila na eksploatacijski etos; avstralski žanrski film, ki je neločljivo povezan z osupljivo avtohtono pokrajino, floro in favno; ter plodoviti podžanr filmov maščevanja znotraj sodobne ameriške kinematografije. Projekt nastaja v sodelovanju z Univerzo Northumbria (Newcastle, VB). Konferenco bo povezoval dr. Russ Hunter, višji predavatelj filmskih in televizijskih študij na Univerzi Northumbria.
En, dva, tri, štiri, okužba zombijev se širi: italijanska zombi manija
Dr. Russ Hunter (Univerza Northumbria, VB)
Italijanska filmska industrija ima od nekdaj dva obraza, kot Jekyll in Hyde: dežela, ki je obrodila Sladko življenje (La dolce vita, 1960), Avanturo (L’Avventura, 1960) in Konformista (Il Conformista, 1970), je ustvarila tudi filme Alien 2 Sulla Terra (1980), Cannibal Ferrox (1981) in razvpiti Zombi 2 (1979). Da italijansko žanrsko kinematografijo bistveno določa njen eksploatacijski značaj, je prvi izpostavil kritik, scenarist in režiser Luigi Cozzi. Po njegovih besedah italijanski producent režiserja nikoli ne vpraša, kakšen je njegov film, pač pa kateremu filmu je podoben. Za italijansko filmsko industrijo je bil tako značilen njen parazitizem, žanrska produkcija pa je v tem okviru navadno izkoriščala popularnost filmov iz drugih delov sveta. Tako je Lucio Fulci po velikem uspehu Romerove Zore živih mrtvecev (Dawn of the Dead, 1978) v Italiji nemudoma posnel Zombija 2 in spočel nov nacionalni podžanr: italijansko zombijado. Od tedaj se je italijanski zombi film s svojimi vedri krvi, mednarodnimi igralskimi zasedbami in čezmernimi, neverjetnimi scenariji že zdavnaj uveljavil kot kultni fenomen v mednarodnem merilu. Dr. Russ Hunter bo v svojem predavanju začrtal razvoj italijanske zombijade in pokazal, da so ti filmi, četudi nastali kot izpeljanke drugih, še kako tehtni in občasno tudi politični ter družbenokritični.
Dr. Russ Hunter je višji predavatelj filmskih in televizijskih študij na Oddelku za umetnost Univerze Northumbria v angleškem Newcastlu. V svojem raziskovalnem delu se osredotoča na italijanski žanrski film, evropski horror film in festivale žanrskega filma. O različnih vidikih italijanske in evropske žanrske kinematografije je objavil že vrsto člankov in monografij. Je sourednik zbornika Italian Horror Cinema (s Stefanom Baschiero, 2016). Trenutno pripravlja monografijo Italian Horror: A History, ki bo izšla leta 2019 pri založbi Edinburgh University Press. Prispevke je objavil v številnih filmskih enciklopedijah in vodnikih, aktivno pa sodeluje tudi z vrsto evropskih žanrskih festivalov.
Peklenska skala: pošastna pokrajina avstralske grozljivke
Dr. Alexia Kannas (Univerza RMIT, Melbourne, Avstralija)
Zlovešča prvobitna skalovja, srhljiva presahla jezera, orjaški morilski krokodili in poblaznele divje svinje – vsi so obrazi »pošastne pokrajine«, ki se je uveljavila kot bistvena značilnost avstralskega horror filma. Po kritiškem in komercialnem uspehu Piknika pri Hanging Rocku (Picnic at Hanging Rock, 1975), kultne klasike Petra Weira, v kateri med piknikom ob dotični skali skrivnostno izgine skupina dijakinj skupaj z učiteljico, je pošastna pokrajina postala ponavljajoč se trop avstralskih grozljivk, saj je zaradi svoje odljudnosti in tujosti dejavna narativna sila. Kot pravi avstralski filmski teoretik Mark Ryan, v avstralski grozljivki »pokrajina nima zgolj funkcije prostora, kamor je umeščeno dogajanje, temveč postane pravnomočen lik«. Dr. Alexia Kannas bo orisala popularizacijo pošastne pokrajine skozi pester nabor avstralskih grozljivk, od kultnega eko-horrorja Dolgi konec tedna (Long Weekend, 1978) Colina Egglestona do neo-slasherja Wolf Creek (2005) Grega McLeana in mokumentarca Lake Mungo (2008) Joela Andersona, ter osvetlila kulturni kontekst, ki poraja še zlasti potentno napetost med urbanim in ruralnim prostorom v avstralski grozljivki.
Dr. Alexia Kannas je predavateljica medijskih in filmskih študij na Šoli za medije in komunikologijo Univerze RMIT v avstralskem Melbournu. V svojem raziskovalnem delu se posveča vidikom kultnega filma, filmskega žanra, zvoka in modernizma. Je avtorica knjige Deep Red (Columbia University Press/Wallflower, 2017), trenutno pa zaključuje monografijo o italijanskem giallo žanru, ki bo izšla pri založbi SUNY Press.
Ko pravica podivja: maščevanje v sodobnem ameriškem filmu
Dr. Steve Jones (Univerza Northumbria, Newcastle, VB)
Fiktivni junaki so pogosto nasilni, jezni liki. To se najbolj očitno kaže v filmih maščevanja. Toda maščevanje je znotraj fikcije predstavljeno na številne zelo različne načine. V nekaterih filmih maščevanja so nasilna dejanja predstavljena kot način vzpostavljanja ali branjenja pravice. V tem primeru je maščevanje pojmovano kot moralno in krepostno. Včasih je maščevanje povezano s povračilom; gre za nekakšno nepremišljeno, jezno reakcijo. V tem primeru maščevanje ponazarja, da človek v kritičnem trenutku preneha biti moralno bitje; ni zmožen nadzorovati svoje živalske narave. Spet drugje je maščevanje predstavljeno kot natančno načrtovano vedenje. V tem primeru sporoča, da smo ljudje racionalna bitja, ki ne podlegajo zgolj spontanim reakcijam, toda svojo inteligenco uporabljamo na zlonamerne, nemoralne načine. Predavanje bo osvetlilo te različne načine razmišljanja o maščevanju skozi optiko sodobnih ameriških filmov, kot so Adrenalin (Crank, 2006), Reservation Road (2007), Pljunem na vaš grob (I Spit on Your Grave, 2010) in Jaz sem bes (I Am Wrath, 2016). Združene države Amerike so domnevno osnovane na moralnih vrednotah; »svobodnemu svetu« dajejo zgled kot branilke »svobode in pravice za vse«. Toda te vrednote se ne ujemajo najbolje z mnoštvom filmov maščevanja, ki nastajajo v Ameriki. Dr. Jones se bo v svojem predavanju spraševal, kaj lahko kulturna obsedenost z maščevanjem pove o narodu in njegovih vrednotah.
Dr. Steve Jones je višji predavatelj na Oddelku za sociologijo Univerze Northumbria v angleškem Newcastlu. V svojem pedagoškem delu se posveča kulturni politiki, moralni filozofiji, filozofiji sebstva in vprašanjem identitete (zlasti spolne). V raziskovalnem in publicističnem delu se osredotoča na horror film, pornografijo in reprezentacije nasilja. Je avtor monografije Torture Porn: Popular Horror after Saw (2013) in sourednik zbornika Zombies and Sexuality: Essays on Desire and the Living Dead (2014, s Shako McGlottenom). Njegova objavljena dela so brezplačno na voljo na povezavi http://www.drstevejones.co.uk/publications.html.